Menu
Ortodontija je specializirana veja dentalne medicine, ki se ukvarja s spremljanjem, proučevanjem, usmerjanjem rasti in razvoja čeljusti in zob ter odpravljanjem nepravilnosti. Malo je znano, da je ortodontija prva uradno priznana zobozdravniška specialistična disciplina. Z njo se ukvarjajo zobozdravniki, ki po šestih letih univerzitetnega študija uspešno zaključijo in dodatni triletni specialistični študij in pridobijo naziv doktorja dentalne medicine, specialista ortodonta.
Ortodont skrbi za vzdrževanje pravilnega položaja zob in medčeljustnih odnosov (preventivna ortodontija), poskuša čim prej opaziti anomalijo in preprečiti njeno napredovanje in poslabšanje (interceptivna ortodontija). Ob primernem času pa popravlja nepravilen položaj zob in razmerje med čeljustmi (korekcijska ortodontija). V preteklosti so ortodonti bili usmerjeni na delo z otroki, fiksni zobni aparati so bili sestavni del mladostništva.
Sodobni način življenja in imperativ lepote ter zdravja v ortodontsko ordinacijo pripelje vse večje število odraslih bolnikov. Namreč z izravnavanjem zob in nepravilnega ugriza ne rešujemo le zdravstvenih in funkcijskih težav, temveč usklajevanjem nasmehov dvigamo samozavest in splošno kakovost življenja.
Starši naj svojega otroka prvič pripeljejo na ortodontski pregled okoli njegovega sedmega rojstnega dne.
Tudi kadar starši čutijo, da so otrokovi „zobje” urejeni kot biseri, je ugriz lahko tak, da zahteva spremljanje ali zgodnje posredovanje. Prvi pregled je sestavljen od srečanja z majhnim bolnikom, kliničnega pregleda zob in ugriza ter analize ortopantomogramov ali drugih vrst rentgenskih slik. Nato postavimo predhodno diagnozo, staršem razložimo naravo anomalije, možnosti zdravljenja in starost v kateri se izvaja.
Če obstaja potreba, predlagamo tako imenovano intercepcijsko terapijo in priporočamo ritem kontrolnih obiskov katerih cilj je spremljanje rasti do trenutka ko se mora začeti naslednja faza terapije.
Pomembno je poudariti, da v nobenem primeru, na prvi ortodontski pregled ne smete čakati „dokler ne zrastejo vsi stalni zobje“. Namreč, včasih mlečni zobje ne odpadejo, stalni pa ne rastejo zaradi resnega razloga, katerega specialist ortodont lahko prepozna dovolj zgodaj in pravočasnim začetkom terapije in pravilno zastavljenim načrtom terapije doseže izraščanje vseh zob brez izločanja in komplikacij.
Čas za začetek zdravljenja ali timing enako je pomemben za uspeh kot pravilno zastavljen načrt zdravljenja.
Z terapijo nikakor ni dobro odlašati, ker lahko zamudimo priložnost za modeliranje rasti, za ustvarjanje prostora v kateri je mogoče namestiti vse stalne zobe brez puljenja in ustvarjanje čudovitega nasmeha ter se tako izognemo bolj zapletenim terapijam in puljenju zob. Pogosto se tudi starši najstnikov ne zavedajo, da, na primer stalni zob sploh ni izraščal ampak je ostal zablokiran v kosti. Včasih pa je anomalija tako huda, da se nam manevrski prostor zmanjša in predlagamo puljenje nekaterih zob čemur bi se lahko izognili če bi začeli terapijo let in pol prej.
Posledično, ko pride čas za ugriz podrobno opredeli ugriz in končno obdela nasmeh, ključnega sodelovanja bolnika zaradi utrujenosti ni.
Danes je jasno, da vsak majhen bolnik raste s hitrostjo, ki se lahko ujema s statističnim povprečjem ali pa tudi ne, in da je ista anomalija lahko različno izrazita, zato je treba vsakemu bolniku določiti čas začetka in individualiziran načrt zdravljenja. Kljub temu lahko rečemo, da je najbolje začeti zdravljenje večine nepravilnosti med 8. in 14. letom.
Določitev pravilnega timinga začetka zdravljenja zahteva bogate izkušnje in etiko ortodonta.
Po drugi strani pa je napačno začeti z terapijo prezgodaj, preden bo naša proteza prinesla želeni učinek in predej bo otrok psihološko dovolj zrel za sodelovanje, vse samo zato ker otroku in staršem želimo „podarjati aparat“. S takim pristopom se tako otrok, kot tudi starši, med predolgo terapijo nepotrebno izčrpata.
Interceptivna terapija se uporablja pri majhnih otrocih v fazi mešanega zobovja (ko mlečni zobje odpadejo in zrastejo stalni zobje). Cilj takšne zgodnje terapije je odpraviti nepravilnosti, ki bi sicer privedle do veliko večje težave, ki jo je kasneje težje rešiti. Fazi prestrezanja sledi bodisi premor s spremljanjem ali pa pričetek z natančno korekcijo tako zob, kot tudi medmaksilarnih odnosov.
Držalec prostora je primer interceptivnega posega. Z njim prihranimo prostor za trajno rast zob v primeru da otrok prezgodaj izgubi mlečni zob zaradi kariesa ali travme. Če ni mlečnega zoba, ki bi obdržal svoje mesto, stalni zob ki je še v razvojni fazi ne bo imel prostora za rast, ker so drugi stalni zobje, ki izrastejo pred njim „potisnjeni“ v njegov prostor. Brez držalca, bi stalni zob ostal blokiran v kosti ali zrasel popolnoma zunaj loka.
Majhni bolniki imajo pogosto neprimerno navado sesati prst ali dudo. Tedaj dajemo navodila za miofunkcionalne vaje in otroku pomagamo prenehati z navado, ki bi v primeru nadaljevanja povzročila ne le nepravilno rast zob, temveč tudi deformacijo čeljusti.
Poleg tega se lahko z zgodnjim posegom izognemo kasnejšemu puljenju zob ter popravimo in obrnemo ugriz (spodnji zobje gredo čez zgornje) ali prečni ugriz, kateri bi kasneje povzročili deformacijo čeljusti če jih ne zdravimo.
Ko pride čas za korekcijo, zdravljenje izvedemo z ortodontskimi napravami, torej aparati. Celovita dvofazna terapija najprej vključuje nekakšno vrsto mobilnega aparata, ki ji sledi fiksni aparat, pri nekaterih otrocih lahko takoj začnemo s fiksnim aparatom.
Najenostavnejša delitev ortodontskih aparatov je na snemljive, ki jih bolniki sami nadenejo in snamejo, ter fiksne, ki jih ortodont postavi, aktivira in odstrani. Hyrax in Delaireova maska so primeri mobilnih aparatov, ki jih dajemo tako otrokom kot odraslim, ampak z različnimi cilji.
Headgear je ekstraoralni (zunanji) aparat, ki ga nosijo otroci katerih zgornja čeljust raste premočno in v neskladju s spodnjo čeljustjo. V tem primeru pogosto, čeprav ni nujno, zgornji zobje štrlijo navzven, pogosto pa primanjkuje prostora za namestitev zadnjih stalnih zob. S Headgearom zaviramo rast zgornje čeljusti s hkratnim premikanjem zgornjih zob nazaj in tako odpiramo prostor za izraščanje drugih zob, ki bi sicer ostali „blokirani“ v kosti, torej ki sploh ne bi izraščali (npr. čekani). Headgear je najpogosteje prvi del dvofaznega zdravljenja, sledi pa fiksni aparat, nekateri bolniki pa jo še naprej nosijo hkrati s fiksnim aparatom. Headgear v kombinaciji s fiksnim aparatom dramatično izboljša videz obraza in odpravlja potrebo po puljenju stalnih zob v zadovoljstvo otroka, staršeh in ortodonta.
Delaireova maska je snemljivi aparat nasprotnega učinka kot headgear. Najpogosteje ga dobijo otroci z obrnjenimi zobmi (spodnji zobje gredo čez zgornje). Zgornja ustnica je tanka in vdolbena, spodnja je debelejša in bolj izrazita, profil pa je konkaven. Vzrok takšne težave je nezadostna rast zgornje in/ali pretirana rast spodnje čeljusti. Delaireova maska potegne prek fiksnega aparata zgornjo čeljust in zgornje zobe naprej s čimer spodbuja rast čeljusti. Njegov učinek na okostje je najbolj očiten pri otrocih mlajših od 9 let, ko ga pogosto kombiniramo s hyraxom, aparatom za razširitev zgornje čeljusti. Z Delaireovom maskom je mogoče doseči rast zgornje čeljusti naprej do 2 mm. Po 9. letu starosti je učinek na okostje manjši, učinek zob pa izrazitejši. Čeprav je primarno indiciran pri otrocih, se uporablja tudi pri odraslih bolnikih.
Hyrax je naprava za razširitev zgornje čeljusti. Praviloma se uporablja med rastjo pri otrocih, katerih zgornja čeljust ni dovolj široka glede na spodnjo. To je razvidno iz dejstva, da spodnji zadnji zobje zajemajo zgornje, namesto obratno, poleg tega pa še vedno primanjkuje prostora za namestitev vseh zob (zato imamo „gnečo“). Aparat doseže tako skeletni učinek (rast čeljusti v širino) kod tudi zobni učinek (premikanje zob in alveolarnega grebena). Hyrax se pogosto kombinira z Delairevo masko, kar spodbuja zgornjo čeljust da raste v širino in naprej.
Aparati koje pacijenti mogu sami skinuti i staviti.
Snemljive aparate delimo na monomaksilarne in bimaksilarne. Monomaksilarni se postavi na eno, bimaksilarni pa na obe čeljusti, njihov cilj pa je usmerjati in modelirati rast čeljusti ter do neke mere vplivati na položaj zob.
Kakovost življenja lahko opišemo, kot občutek psihofizične blaginje. Nepravilni zobje in slab ugriz negativno vplivajo na zdravje, saj otežujejo osnovne življenjske funkcije (govor in žvečenje), vzdržujejo higieno in poslabšajo zdravje obzobnih tkiv.
Poleg tega se je izkazalo, da motnje vklopa občutno negativno vplivajo na splošno kakovost življenja, saj izkrivljajo občutek samozavesti in s tem negativno vplivajo na socialne interakcije, zasebno življenje in poklicni uspeh. Ker sta zdravje in lepota, ter s tem zadovoljstvo v veliki meri pogojena z lepim nasmehom, si vse več bolnikov v odrasli dobi želi „ravne in lepe zobe“.
Za ortodontsko zdravljenje ni starostne omejitve. Mehanika premikanja zob je enaka pri odraslih in otrocih. Ne glede na starost lahko z ortodontsko terapijo popravimo štrleče (protrudirane) in uvlečene (retrudirane) zobe, odpremo prostor za poravnavo zob, ki rastejo zunaj zobnega loka, dvignemo ugriz, zapremo vrzeli, ki so nastale zaradi odstranjevanja zob v zgodnejši starosti in s tem odpravimo potrebo po mostovih in implantatih.
Naprave, ki jih uporabljamo za to, so fiksni ortodontski aparat in Invisalign®, odvisno od vrste in zapletenosti anomalije ter bolnikovih željah.
Nepravilnosti zob in čeljusti je mogoče odpraviti v kateri koli starosti. Najnovejši podatki kažejo da so kar 50% ortodontskih bolnikov odrasli. Odrasli bolniki so vestni, visoko motivirani in, če ortodont ob poslušanju njihovih želj ob spoštovanju vseh pravil stroke postavi jasen in realen načrt zdravljenja, dosežejo fantastične rezultate.
V zadnjih več kot 20 letih je dr. Vidakovićeva uspešno zdravila številne bolnike vseh starosti, še posebej je veselo, kadar aparate hkrati nosijo tri generacije iste družine (vnukinja/vnuk, mati/oče, babica/dedek).
Odrasli bolniki nosijo ortodontske pripomočke z željo, da izboljšajo svoje ustno zdravje, polepšajo nasmeh in izboljšajo kakovost življenja ker „zdaj so oni na vrsti!“
Najpogostejše in najučinkovitejše sredstvo za odpravo ortodontskih nepravilnosti.
Zelo estetski, skoraj neopazni fiksni aparat je ortodontsko zdravljenje naredil splošno sprejeto.
Invisalign® je tehnika odpravljanja ortodontskih nepravilnosti z vrsto prozornih opornic oziroma “poravnal”.
Zobozdravniki in specialisti drugih sorodnih disciplin, parodontologi ali protetiki paciente pogosto napotijo k ortodontu.
V takih primerih načrt zdravljenja vključuje več posegov, ki jih usklajeno izvajajo strokovnjaki iz različnih strok, od tod tudi ime „interdisciplinarna terapija“. Cilj ortodontske terapije kot dela interdisciplinarne „zgodbe“ je postaviti zobe v optimalna razmerja za vzdrževanje ustne higiene (čiščenje), izdelavo mostov, namestitev implantata ali namestitev lusk. Brez ortodontskega zdravljenja poznejših faz ne bi bilo sploh mogoče izvesti ali njihov izid ne bi bil optimalen in dolgotrajen.
Ortodontsko-kirurško zdravljenje se izvaja kadar so odnosi med čeljustmi tako moteni, da jih ni mogoče le ortodontsko uskladiti.
Najpogostejša anomalija, katero na ta način zdravimo, je progenija. Klinična slika vključuje obrnjeni preklop prednjih in pogosto zadnjih zob (spodnji zobi greje čez zgornje, namesto obratno), vbočen profil, tanko zgornjo ustnico, štrlečo brado. Anomalija je dedna, torej se prenaša genetsko. Intenziteto rasti spodnje čeljusti ni mogoče zmanjšati natančno, se pravi nimamo načina, da bi jo „zavirali“ v rasti, kot ne moremo zavirati rast denimo stopal ali nosu.
Če na podlagi analize diagnostičnih podatkov in družinske anamneze sklepamo, da le ortodontsko premikanje zob in ortopedska stimulacija zgornje čeljusti za rast (psevdoprogenija) ne omogoča nadomestitve anomalije in doseči zadovoljivega funkcionalnega in estetskega rezultata, se ustvari načrt za ortodontsko-kirurško zdravljenje.
Najbolje je začeti preden je rast končana. Začnemo z ortodontsko pripravo, torej s terapijo s fiksnim aparatom. Naredimo dekompenzacijo, to pomeni da zobe poravnamo in postavimo v pravilen položaj v čeljusti, ne glede na medčeljustne odnose. To pogosto še bolj poudari njihov slab odnos, zato se bolnikom zdi, da situacijo še poslabšamo, vendar zobe dejansko postavimo tako, da omogočajo kirurško premikanje čeljust v pravo razmerje, hkrati pa dosežemo funkcionalni ugriz. Po končani rasti čeljusti in zaključeni ortodontski pripravi, opravimo pripravo na operacijo čeljusti. V sodelovanju z maksilofacijalnim kirurgom simuliramo gibanje ene ali obeh čeljusti in izdelamo akrilatna vodila. Po operaciji in okrevanju nadaljujemo z ortodontskim zdravljenjem le nekaj mesecev, s ciljem podrobnejše okluzije (izpopolnitve ugriza), zato odstranimo fiksni aparat in dogovarjamo protokol retencije.
Le redki postopki na obrazu povzročajo takšne spremembe videza, kot to stori ortognatska kirurgija. Spremembe videza so dramatične, na kar morajo biti bolniki in njihovo okolje psihološki pripravljeni. Motivacija za tovrstno zdravljenje ni le želja po izboljšanju funkcije, temveč tudi po doseganju skladnega in lepega videza, ter se tem tudi bolj kakovostnega in bolj izpopolnjenega življenja.
Psihološka priprava bolnika, strokovnost zdravnika in dobra komunikacija ortodonta, bolnika in maksilofacijalnega kirurga, so ključnega pomena za uspeh interdisciplinarnega zdravljenja s tako dalekosežnimi posledicami.
Ortodoncija Vidaković
Cankareva 21, 10 000 Zagreb
